Uporaba gline v ljudski medicini sega daleč v prazgodovino.
Prvi zapisi o uporabi t.i. medicinske gline so bili odkriti v Mezopotamiji okoli 2500 pr. n. št. Tudi stari Egipčani so poznali njene zdravilne lastnosti in jo uporabljali kot protivnetno in protibolečinsko snov, Papirus Ebers pa opisuje njeno uporabo pri različnih zdravstvenih težavah - od prebavnih motenj do kroničnih očesnih obolenj.
V antiki so uporabljali lemnijsko glino. Poimenovana je bila po otoku Lemnos, kjer so jo kopali. V uporabi je bila vse do 19. stoletja (zadnja omemba je v farmakopeji iz leta 1848), ko je bila celotna zaloga izčrpana. To vrsto gline je uporabljal tudi Galen, in sicer stisnjeno v okrogle kolačke (tablice - tablete), za zdravljenje poškodb, gnojnih ran in vnetij. Sodobne preiskave kažejo, da je bila ta vrsta gline sorodna današnjemu bentonitu. Glino je v svojih delih omenjal tudi Perzijski zdravnik Avicenna (980-1037 n.št), omenjena pa je tudi v islamskem dokumentu Knjiga preprostih zdravil in hrane.

V stari Grčiji so pri zlomih udov uporabljali obveze, prepojene z glinastim blatom. Kneipp je vedno priporočal obkladke z glino in kisom. V Švici so pogosto pri tuberkulozi, terapevtsko uporabljali glino. Prsni koš so premazali z vročim glinenim blatom in ga pustili štiri ure. Včasih je taka terapija pripeljala do uspehov. Terapevtsko so uporabljali glino. Prsni koš so premazali z vročim glinenim blatom in ga pustili štiri ure. Včasih je taka terapija pripeljala do uspehov.

Sebastijan Kneipp je začel glino terapevtsko uporabljati in se z njo uspešno boril proti tuberkulozi, kugi in dizenteriji. Kmalu je dobil številne pristaše med pomembnimi zdravniki cele Evrope, zato gre prav njemu in nekaterim velikim imenom nemške naravne medicine pripisati, da se je ta brezoblična gmota prsti uveljavila tudi v novejšem času. Kuhn, Just, Felke in drugi, so glino uporabljali pri svojih naravnih terapevtskih postopkih. Pod vplivom berlinskega zdravnika Stumpfa, ki je glino v začetku tega stoletja uspešno uporabljal se je uporaba gline močno razmahnila.

Mnoga preprosta ljudstva so že pred tisočletji poznala glino tudi zaradi njenih lastnosti. Z oblogami iz blata so Grki povijali zlomljene ude in jo skupaj z zelišči, uporabljali še na mnoge druge načine, Egipčani pa so z glino premazali mrtve, saj je kot naravni zaveznik uničevala škodljive snovi in varovala tkivo pred razpadanjem. Tudi bolne živali so mazali z mešanico gline in naravnega kisa ali jih premestili v hlev z glinastim blatom, kjer so nagonsko iskale glineno mesto. Francoske čete so se z glino branile pred črevesnimi obolenji, ruski vojaki med prvo svetovno pa sploh niso šli v bitko brez vrečke gline. (VIR:Glina zdravi)

V Sloveniji se je prvi začel zanimati za glino in njene pozitivne učinke pater Simon Ašič, ki je svoje prvo vedenje o glini zaupal Janezu Ferjucu iz Komende.